Razvoj RFID

Polno ime RFID je radiofrekvenčna identifikacija. Je brezžična komunikacijska tehnologija in vrsta tehnologije samodejnega prepoznavanja. Sistem RFID je strojna naprava, ki temelji na tehnologiji RFID, ki uporablja brezžično radijsko frekvenco za brezkontaktno dvosmerno komunikacijo podatkov. Uporablja brezžično radijsko frekvenco za branje in zapisovanje snemalnih medijev (elektronskih oznak ali RF kartic), s čimer se doseže namen identifikacije ciljev in izmenjava podatkov. Velja za eno najbolj obetavnih informacijskih tehnologij v 21. stoletju.

 

Leta 1935 je sir Robert Watson Watt izumil radijsko zaznavanje in določanje razdalje (radar), kar lahko štejemo za zgodnji izvor RFID. Sedanja tehnologija RFID se je pojavila od leta 1940 do 1950 in je bila prvič uporabljena v drugi svetovni vojni. Podobne tehnologije so uporabljale zaveznice in Nemčija za identifikacijo sovražnih in prijateljskih letal. Charles Walton je leta 1973 oblikoval prenosni oddajnik RFID in postal nosilec RFID. Visoki stroški zgodnjega RFID so močno ovirali njegovo komercialno uporabo. Z razvojem tehnologije so se stroški strojne opreme zniževali in šele leta 1980 se je začela komercializirati. Po mnogih letih nenehnih izboljšav, kot so raziskave o zmanjšanju RFID, se je ta tehnologija še naprej izboljševala. Strojna oprema dodatno zniža stroške. Leta 2003 so ZDA objavile prvi standard za radiofrekvenčno identifikacijo, zdaj pa so se s tem povezani proizvodni stroški še znižali, področja uporabe pa so se postopoma povečala in obogatila.

 

Načelo delovanja RFID

Najprej moramo vedeti, da je celoten sistem RFID sestavljen iz treh delov: čitalnika, elektronske oznake in sistema za upravljanje podatkov. Njegov princip delovanja je, da oznaka vstopi v območje zaznavanja bralnika, čitalnik pa oddaja določeno frekvenco energije radijskih valov, ki jo uporablja pogonsko vezje oznake za pošiljanje notranjih podatkov. Pri tem bralnik zaporedno sprejema in interpretira podatke ter jih pošilja aplikaciji v ustrezno obdelavo.

 

Če je RFID razvrščen glede na način napajanja, ga lahko razdelimo na aktivni RFID, pasivni RFID in polaktivni RFID.

1. Pasivni RFID

Med temi vrstami RFID ima pasivni RFID najzgodnejši in najbolj zrel videz, njegova uporaba pa je tudi najobsežnejša. Zanj lahko rečemo, da je pasivni sistem RFID. Pasivni RFID nima vira energije, kako lahko zagotovi napajanje? Pravzaprav gre za sprejemanje mikrovalovnih signalov, ki jih prenašajo čitalniki RFID, in pridobivanje energije prek elektromagnetnih indukcijskih tuljav, da se za kratek čas napaja, s čimer se zaključi proces izmenjave informacij. Poleg tega je njegova delovna frekvenca večinoma 125 KHz, 13,53 MHz itd., in običajno uporabljamo to vrsto avtobusne kartice, osebne izkaznice druge generacije in kartice za obroke v kavarni.

 

2. Aktivni RFID

Za aktivni RFID lahko rečemo aktivni RFID, ki pa v primerjavi s pasivnim RFID že dolgo ni bil priljubljen. Vendar pa je dejansko obstajal v našem vsakdanjem življenju, kot na primer sistem elektronskega cestninjenja (ETC) na avtocestah. Kot že ime pove, aktivni RFID zahteva zunanje napajanje in aktivno pošilja signale čitalcem RFID. Njegova velikost je relativno velika, vendar ima tudi daljše razdalje prenosa in višje hitrosti prenosa, od katerih lahko nekatere dosežejo tudi do 100 metrov. Frekvenca aktivnega RFID je večinoma v višjem frekvenčnem območju 900MHz, 2,45GHz, 5,8GHz itd.

 

3. Polaktivni RFID

Zaradi prednosti in slabosti tako pasivnega RFID kot aktivnega RFID ima pasivni RFID kratko razdaljo prepoznavanja. Čeprav ima aktivni RFID veliko razdaljo za prepoznavanje, potrebuje zunanji vir napajanja in ima veliko prostornino. Zaradi povpraševanja na trgu se je pojavil ta polaktivni sistem RFID, ki je opremljen z mobilnim napajanjem in je običajno v stanju mirovanja. Ne deluje in ne pošilja signalov. Aktivira se šele, ko oznaka vstopi v nizkofrekvenčno območje aktivatorja, zato jo je mogoče vzdrževati tudi precej časa.